Je opiranje na jedrsko energijo res taktika zavajanja ali pa gre za preverjeno pot do uspeha?
Tako avtor kot skoraj vsi izbrani sogovorniki, ki so v prispevku delili svoje mnenje, se strinjajo, da je bila Švedska svoj čas zgledna država glede zniževanja toplogrednih izpustov. Prav nihče pa ob tem ni želel jasno povedati, zakaj je tako.
Da bi razumeli švedsko odločitev v današnjem času pomanjkanja električne energije, je koristno poznati zgodovino. Hidroenergija je podobno kot v Sloveniji tudi na Švedskem najbolj tradicionalen in zanesljiv obnovljiv vir energije. Vseeno pa so bili v preteklosti v veliki meri odvisni tudi od nafte.
Med letoma 1970 in 1985 so Švedi sami zgradili 12 jedrskih reaktorjev in razvili jedrsko industrijo z domačo proizvodnjo jedrskega goriva, ki še vedno deluje. V tem času so se njihovi izpusti CO2 močno zmanjšali, a to še ni bilo vse. Kritiki švedskega jedrskega zagona so napovedovali katastrofo za gospodarstvo, zgodilo pa se je ravno nasprotno. Proizvodnja elektrike se je podvojila, ekonomija je zaživela in gospodarska rast se je povečala za 50 %.
6 švedskih jedrskih reaktorjev deluje še danes in ti zagotavljajo 30 % nizkoogljične električne energije. Zadnjih 20 let so v omrežje dodajali le vetrno energijo in ta jim danes prinaša 22 % električne energije. Težavo z dodajanjem novih vetrnih elektrarn pojasnjuje predsednik Društva jedrskih strokovnjakov dr. Tomaž Žagar: "Švedska bi lahko cilj 100 % delež obnovljivih virov dosegla zgolj z zapiranjem jedrskih elektrarn in z gradnjo novih vetrnih, a ker so Švedski izpusti CO2 že sedaj zelo nizki, bi takšna pot povečala skupne izpuste CO2! Ker jih cilj 100 % obnovljivi sili v večje izpuste CO2, so ta cilj nadgradili s ciljem 100% nefosilni viri."
Ko je švedska vlada lani napovedala izgradnjo 12 novih jedrskih reaktorjev in podvojitev proizvodnje električne energije, se je zdelo, da želijo ponoviti svoj že preverjen recept za uspeh. Nedvomno je načrt za tolikšno število novih reaktorjev ambiciozen in v celoti težko uresničljiv, a ni res, da napovedi nihče ni vzel resno. Švedska je dala pomembno sporočilo svojim državljanom, gospodarstvu in EU. Nekateri so jo vzeli zelo resno, kot bomo pokazali v nadaljevanju.
Prisluhnite podpredsednici švedske vlade, ki pove, zakaj je za doseganje podnebnih ciljev jedrska energija ključna.
Swedish Deputy Prime Minister @BuschEbba says that reaching the country’s climate targets is simply not achievable without nuclear energy. Sweden currently operates 6 nuclear reactors at 3 sites, supply nearly a third of its electricity. pic.twitter.com/i5rKhdOekr
— IAEA - International Atomic Energy Agency ⚛️ (@iaeaorg) December 17, 2023
Za ponovitev uspeha je potrebno močno evropsko zavezništvo
V zlati dobi jedrske industrije se je na letni ravni zagnalo tudi do 30 novih jedrskih reaktorjev. Takrat je bila jedrska industrija izjemno konkurenčna, številnim državam, tudi takšnim z nizkim BDP in brez prehodnega jedrskega znanja, je z izgradnjo novih jedrskih elektrarn uspelo znižati odvisnost od fosilnih energentov. Danes so te elektrarne ene najbolj ugodnih proizvajalk električne energije nasploh.
Tega uspeha ni možno ponoviti brez obnovitve industrijskih kapacitet. Rusija in Kitajska, ki kapacitete za serijsko gradnjo novih nukleark imata, sta danes vodilni sili v tej industriji, mnoge države EU in ZDA, pa so svoje jedrsko znanje in industrijo desetletja zanemarjali, zato je njen ponovni zagon težaven.
To je tudi razlog za prekoračitve rokov in proračunov pri projektih v tej premostitveni fazi. Jedrske elektrarne Flamanville, Olkiluoto 3, Hinkley Point C in Vogtle, so projekti, na katerih so se vzpostavljale nove dobavne verige in izučile nove generacije inženirjev, ki se po tej začetni in naporni fazi z več znanja in s pridobljenimi izkušnjami lažje izogibajo preteklim napakam.
Ob neugodnih gospodarskih razmerah za evropsko gospodarstvo se na pobudo Francije obujata pomembno znanje in industrija, ki lahko ojačata jedrsko energijo in tako pomagata doseči podnebne cilje. Švedska odločnost je nekaj, kar Evropa potrebuje za uspešno razogljičenje.
Francija in Švedska, ki imata znotraj EU že dolgo časa najčistejšo elektriko, sta podpisali že dva sporazuma o dvostranskem sodelovanju med državama na področju jedrske energije. Ob branju članka o švedski jedrski renesansi pa bralec žal dobi občutek, da jedrsko zavezništvo evropskih držav pomeni nekaj slabega, čeprav je danes jasno, da energetski prehod brez jedrske energije ni možen.
Znaki, da se bo po 30 letih stagniranja morda spet obudila jedrska industrija, so koraki k uresničevanju podnebnih ciljev, k zagotavljanju energetske varnosti, k pospeševanju gospodarstva in k zagotavljanju delovnih mest z visoko dodano vrednostjo. To pa ne velja le za Švedsko in Francijo. Povezovanje znotraj EU, ki ga želi doseči francoski predsednik Emmanuel Macron, pomeni izjemno priložnost tudi za Slovenijo. Imamo namreč podjetja, ki bodo postala pomemben člen evropskih dobavnih verig.
Slovensko podjetje DITO Lightning je s pomočjo jedrskih strokovnjakov Instituta Jožef Stefan razvilo LED luči, ki so odporne na najvišjo radioaktivnost in se uporabljajo v številnih jedrskih elektrarnah po svetu. Podjetje Q Techna je lani prejelo nagrado za inovacijo za mobilnega robota, ki opravlja vizualne inšpekcije jeklenega hrama reaktorske zgradbe. Podjetje Numip je nastalo za izvajanje montaž, servisov in inštalacij v jedrski elektrarni Krško, danes pa to počne tudi za tuje jedrske elektrarne. Poleg teh so še IBE, EIMV, Elmont, Litostroj … Vsa ta podjetja, ki delujejo v jedrski industriji, ustvarjajo dodano vrednost doma in v tujini. Jedrsko zavezništvo pomeni upanje in priložnost!
Jedrska industrija in varstvo narave
V članku o jedrski renesansi je bilo izpostavljeno tudi varstvo narave, a tokrat v kontekstu njenega varovanja pred rudniki urana. Nasprotovanje rudarjenju urana že desetletja uporabljajo protijedrski aktivisti in uranove rudnike izpostavljajo kot nekakšne tempirane bombe in velike onesnaževalce, čeprav je realnost precej drugačna.
"Postopki pridobivanja jedrskega goriva izpolnjujejo vse najvišje okoljske, družbene in varnostne standarde in so v zadnjih desetletjih močno napredovali. Na primer samo pridobivanje urana z metodo “in-situ” je eden najmanj invazivnih procesov rudarjenja, kar jih človeštvo pozna," pojasnjuje jedrski strokovnjak dr. Tomaž Žagar.
Jedrske elektrarne zasedejo izredno malo prostora, sploh če upoštevamo, kako veliko energije proizvedejo. Prav tako tudi rudniki urana ne predstavljajo tako velikih in škodljivih posegov v naravo, kot to velja za številne druge industrije - tudi take, ki se kitijo z nazivi "zelene" in "obnovljive".
Švedi so izredno občutljivi na uničevanje lokalnih rek in ekosistemov, gradnjo številnih novih hidroelektrarn pa tudi vetrnih elektrarn so opustili ravno iz naravovarstvenih pomislekov. Jedrske elektrarne, sploh tiste, ki bi lahko bile zgrajene na že obstoječih jedrskih lokacijah, se ponujajo kot elegantna rešitev za ohranjanje narave, ki bi jo v nasprotnem primeru morali žrtvovati.
Škodljivo tekmovanje in še bolj škodljiv Greenpeace
Največje razočaranje članka o švedski jedrski renesansi pa je obsežno navajanje govorca iz organizacije, ki zanika znanost, straši in že leta nasprotuje jedrski energiji. Tudi v članku aktivist Greanpeaca straši s Černobilom, ki se je zgodil pred 36 leti, in z grožnjo jedrske vojne, ki nima zveze z mirnodobno uporabo jedrske energije. (Vsako omenjanje jedrske vojne v kontekstu elektrarn je tipično orodje zastraševanja in širjenja sovraštva do jedrskih elektrarn).
Predhodno profesor in jedrski fizik Christophe Demaziere opozori na škodljivo tekmovanje med jedrsko energijo in obnovljivimi viri energije: "Čudežna rešitev ne obstaja. Potrebujemo ravnotežje in najboljšo možno uporabo vseh nefosilnih virov energije ter dober sistem za shranjevanje energije." Dober sistem za shranjevanje žal še ne obstaja, zato je ključno imeti tudi kak stabilen (in po možnosti nizkoogljičen) vir energije, ki ni odvisen od vremena. Tak stabilen nefosilni vir je jedrska energija, kar vedo na Švedskem in vemo tudi v Sloveniji.
Kljub temu pomembnemu zavedanju se v nadaljevanju najde očitek Greenpeacovega aktivista, ki ga moti, da je švedska vlada spremenila energetski cilj iz pridobivanja energije iz 100 % obnovljivih virov v 100 % nefosilno elektriko. Prav to stališče je primer škodljivega tekmovanja, ki pa se avtorju ne zdi sporno.
Greenpeace in njemu podobne organizacije so skozi desetletja prispevale k ugasnitvi več 10 jedrskih reaktorjev po vsem svetu, pod njihovim pritiskom pa so številne države opustile tudi vse načrte za nove jedrske reaktorje. Skupaj bi lahko številka "izgubljenih" reaktorjev znašala tudi do 200 elektrarn, ki bi jih ob odsotnosti hujskačev in podpihovalcev strahu, danes imeli na razpolago za boj s podnebnimi spremembami.
Po svoje ima aktivist iz Greenpeaca prav. Boji izpred 40 let se ponavljajo. Tokrat se nam ponuja nova priložnost, da izberemo zaupanje v znanost in razvoj ter premagamo strahove. Poraz jedrske energije, podoben tistemu, ki ga je doživela pred desetletji, bi tokrat pomenil poraz za celotno človeštvo.
Avtorja sta odgovor napisala v upanju, da bo ta objavljen v Sobotni prilogi. Besedila ni nihče naročil in zanj nista prejela plačila. Na tem mestu ga objavljamo, ker vsebuje pomembne dodatne informacije za bolj kakovostno javno razpravo o energetski prihodnosti.
