Zgodovinska odločitev za jedrsko prihodnost
Britanski minister za energijo Ed Miliband je naznanil ambiciozen načrt: vlada bo namenila 14,2 milijarde funtov (17 mrd EUR) za gradnjo nove jedrske elektrarne Sizewell C na obali Suffolka. Gre za največjo jedrsko naložbo v zadnjih desetletjih, ki naj bi zagotovila elektriko za približno 6 milijonov gospodinjstev ter ustvarila 10.000 delovnih mest.
Elektrarna bo imela 2 reaktorja tipa EPR, ki ju bo gradil francoski jedrski gigant EDF. Reaktorja EPR (European Pressurized Reactor) bosta kopija tistih pri Hinkley Point C, a z izkušnjami iz prejšnjega projekta bi morala biti gradnja hitrejša in cenejša. Skupna moč reaktorjev bo 3,2 GW.
Poleg tega vlada spodbuja razvoj malih modularnih reaktorjev (SMR), za katere upa, da bodo v prihodnosti privabili tudi zasebne vlagatelje — zlasti iz tehnološkega sektorja. Podjetje Rolls-Royce je bilo razglašeno za zmagovalca državnega razpisa za gradnjo prvih SMR-jev v Evropi.
Ključna podpora energetski varnosti, razogljičenju in gospodarskemu razvoju
Miliband je poudaril, da Velika Britanija potrebuje “zlato dobo jedrske energije”, saj bo povpraševanje po elektriki do leta 2050 verjetno vsaj podvojeno. Vse ključne strokovne ocene pa potrjujejo, da ima jedrska energija ključno vlogo pri prehodu na nizkoogljično družbo.
Naložba v Sizewell C in SMR-je ne bo konkurirala obnovljivim virom, ampak jih bo dopolnjevala. Miliband, ki zagovarja jedrsko energijo že od leta 2009, je odločitev utemeljil kot odgovor na “največjo dolgoročno grožnjo človeštvu — podnebne spremembe”. Z jedrsko industrijo želi vlada okrepiti tudi socialno-ekonomski vidik energetskega prehoda. Jedrsko energijo Velika Britanija vidi kot temelj pravičnega prehoda.
Državna vloga in nov model upravljanja: Več države, manj tveganj
Za razliko od preteklih projektov bo Sizewell C večinsko v državni lasti in financiran s strani države, kar znižuje stroške financiranja, to pa je tudi v nacionalnem interesu.
Gre za odmik strategije prepuščanja jedrskih projektov zasebnemu kapitalu, ki jo je britanska vlada ubrala pri gradnji Hinkley Point C. Ta projekt se je zaradi visokih zahtevanih donosov na zasebni kapital izjemno podražil.
Miliband priznava, da je bila britanska jedrska politika v preteklih 14 letih prepočasna in polna zamujenih priložnosti. Elektrarna Sizewell C je bila namreč predvidena že leta 2010, a so bile vse do danes politične in finančne odločitve prepočasne ali nedosledne. Nova vlada želi to spremeniti in v naslednjih letih v omrežje priključiti več novih jedrskih kapacitet kot v zadnjih 50 letih skupaj.
Utemeljena kritika poziva k realističnemu in odločnemu pristopu
Nasprotniki projekta, zlasti okoljske skupine, opozarjajo na visoke stroške in možne zamude. Vlada odgovarja, da bo jedrska energija igrala ključno vlogo pri zaščiti družinskih proračunov, energetski suverenosti in boju proti podnebnim spremembam — ter da so stroški nedejavnosti na področju podnebja in energije bistveno višji.
Veliko bolj utemeljeno kritiko vladne strategije pa je podala neodvisna energetska svetovalka Kathryn Porter, ki opozarja, da trenutni načrt ne zagotavlja pravočasne energetske varnosti. Kritična je tudi do vladnega podcenjevanja časovnih in tehničnih izzivov pri malih modularnih reaktorjih (SMR), ki v zahodnem svetu še niso komercialno vzpostavljeni. Poziva k trdnemu, izvedljivemu in strateško premišljenemu načrtu. Med ključnimi predlogi izpostavlja:
- Uporabo drugačne tehnologije: Namesto zamudnega in predragega modela EPR, ki se gradi v Sizewellu, naj Velika Britanija uporabi korejski reaktorski dizajn APR1400, ki se je že uspešno uveljavil v Južni Koreji in ZAE (8 enot v povprečju zgrajenih v 8,5 letih, bistveno ceneje kot britanski projekti).
- Temeljito reformo regulacije: Obstoječi regulativni okvir je po njenem neučinkovit in pretirano kompleksen.
Poenostavitev okoljskih postopkov: Za skoraj identična jedrska projekta (Sizewell in Hinkley) so pripravljali več deset tisoč strani okoljskih dokumentov, kar Porterjeva označuje za birokratski absurd.
- Javno financiranje začetne faze projektov: Vlagatelji se zaradi nepredvidljive regulative izogibajo jedrskim projektom. Vlada naj sama financira gradnjo prvih dveh reaktorjev, nato pa jih refinancira po zagonu, ko bo projekt postal zanimiv za zasebni kapital.
- Možnost vključitve javnosti: Po zgledu nekdanjih privatizacij bi lahko vlada državljanom ponudila možnost vlaganja prek delnic, kar bi okrepilo podporo in domače investicije v infrastrukturo.
- Postavitev širšega strateškega okvira: Načrt naj vključi izgradnjo 5–6 velikih jedrskih enot in naj upošteva tudi prednosti jedrske energije z vidika prostorske učinkovitosti (majhna poraba zemljišč na proizvedeno količino energije).
Porterjeva opozarja, da si Velika Britanija zaradi staranja energetskih virov in tveganj izpadov električne energije ne more več privoščiti zamud.
Kljub nekaterim dvomom v nov vladni načrt pa z začetkom gradnje Sizewell C in pospešenim razvojem SMR-jev Velika Britanija jasno sporoča, da bo jedrska energija osrednji del njenega zelenega prehoda. Gre za strateško odločitev, ki združuje okoljske cilje, energetsko varnost in gospodarsko pravičnost.
Evropske države, tudi Slovenija, lahko v tem vidijo zgled dolgoročne energetske vizije, v kateri ima jedrska energija svoje nepogrešljivo mesto.
