Konec protijedrske blokade?
Nemčija je bila dolga leta najvplivnejša nasprotnica jedrske energije v Evropski uniji.
Čeprav so nemške vlade priznavale, da gre za nizkoogljično tehnologijo, so z lobiranjem in pritiski dosegle skoraj popolno izključitev jedrske energije iz kategorij "trajnostnih" in "zelenih" virov. To je povzročilo sistemsko diskriminacijo jedrske energije znotraj evropskega energetskega trga in infrastrukturnega načrtovanja.
Jedrskim projektom je onemogočeno pridobivanje ugodnih evropskih posojil, operaterji jedrskih elektrarn pa niso deležni nikakršnih spodbud ali subvencij, ki pridadajo "zelenim" virom.
Sovražen odnos Nemčije do jedrskih elektrarn je tako negativno vplival na razvoj celotne evropske jedrske industrije.
Zdaj pa se Nemčija pod novo vlado usmerja v "ponastavitev odnosov s Francijo" in obljublja podporo tehnološki nevtralnosti. V skupni izjavi kanclerja Merza in predsednika Macrona sta voditelja poudarila potrebo po enakopravni obravnavi vseh nizkoogljičnih tehnologij, vključno z jedrsko energijo.
Kaj pomeni pojem "tehnološka nevtralnost"?
To je načelo, ki pomeni, da zakonodaja, politike ali javne podpore (npr. subvencije, regulacije, spodbude) ne dajejo prednosti eni tehnologiji pred drugo, ampak postavljajo cilje, pri tem pa puščajo prosto izbiro, katera tehnologija bo uporabljena za dosego teh ciljev – dokler izpolnjuje merila (npr. nizke emisije, varnost, trajnost).
Zakaj je nemško nasprotovanje problem za jedrske države?
Evropska unija si je postavila ambiciozne podnebne cilje, a hkrati sprejela škodljivo direktivo o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov. Ta ne določa obveznega zmanjšanja izpustov ali deleža nizkoogljične električne energije, ampak državam članicam nalaga uporabo obveznega 25 % deleža obnovljivih virov energije (OVE).
Zaradi te direktive so vse države, ki vlagajo v jedrsko energijo, kaznovane. Če države ob koncu leta ne dosežejo obveznega deleža energije iz OVE, jih doleti kazen - plačati morajo t. i. obvezen statistični prenos energije iz obnovljivih virov. Gre zgolj za plačilo, ne za dejanski uvoz energije.
Do leta 2030 se bo obvezni delež OVE celo povečal na vsaj 42,5 % vse energije, kar države z velikim deležem jedrske energije postavlja v neenak položaj v primerjavi z drugimi državami.
Francija, kot rekorderka, proizvede približno 70 % svoje električne energije iz jedrskih elektrarn in je svojo elektroenergetiko razogljičila že pred 30 leti. Zelo velike deleže jedrske energije ima še kar nekaj drugih držav: Češka, Švedska, Slovaška, Finska in Madžarska. Po obstoječi zakonodaji so države z večjim deležem jedrske energije kaznovane, čeprav imajo manj izpustov in manj fosilnih goriv v svoji energetski mešanici od držav brez jedrske energije. Sedanja ureditev je škodljiva za planet in zavira razvoj nizkoogljične energije.
Žrtev nesmiselne energetske politike EU je tudi Slovenija
V bolj sušnih letih Slovenija ne dosega zahtevanega obveznega deleža energije iz obnovljivih virov energije in zato takrat plačuje za statistični prenos energije OVE. Včasih celo državam, ki imajo večje izpuste toplogrednih plinov, a dovolj obnovljivih virov. Prav bi bilo, da bi se v obveznem deležu energije upoštevalo tudi jedrsko energijo, ki Sloveniji zagotavlja zajeten delež brezogljične električne energije.
Vpliv Nemčije in drugih protijedrskih držav se na žalost kaže tudi v energetski politiki Slovenije. V Energetskem zakonu, ki je bil sprejet leta 2024, jedrska energija ni izenačena z obnovljivimi viri energije. Zakon poudarja predvsem obnovljive vire – npr. po zakonu spodbujamo le ozaveščanje, informiranje in izobraževanje o obnovljivih virih energije, ne pa o vseh nizkoogljičnih virih, kamor sodi tudi jedrska energija. Selektivnost pri ozaveščanju in izobraževanju pa zavira razumevanje javnosti in otežuje napredek.
Če je cilj razogljičenje energetike, bi EU in z njo tudi države članice morale enakopravno obravnavati vse nizkoogljične vire energije.
Kaj to pomeni za jedrsko energijo v Evropi?
Odločitev Nemčije pomeni zgodovinski prelom. Energetska politika EU bi končno lahko temeljila na dejanskem ogljičnem odtisu tehnologij, ne na dokazano zgrešenih političnih predsodkih.
Če bo Evropska komisija sledila zavezi o tehnološki nevtralnosti, bo to pomenilo:
- vključitev jedrske energije med vire energije, ki imajo pomembno vlogo za doseganje podnebnih ciljev,
- možnost črpanja evropskih sredstev za razvoj jedrskih projektov,
- večjo investicijsko varnost in stabilnost za države, ki gradijo nove reaktorje,
- močan zagon evropski jedrski industriji in posledično znižanje energetske odvisnosti od fosilnih goriv in nestabilnih dobavnih verig.
Z umikom Nemčije iz neuradne protijedrske koalicije se kot zadnja velika nasprotnica jedrske energije v EU kaže le še Avstrija.
Priložnost, ki smo jo čakali
Odprava diskriminacije jedrske energije v evropski zakonodaji ni zgolj tehnična korekcija – je temelj za novo energetsko prihodnost Evrope. Združevanje obnovljivih in jedrskih virov pod skupnim ciljem razogljičenja lahko omogoči zanesljivo, trajnostno in cenovno dostopno oskrbo z energijo.
Za jedrske države je to priložnost, da končno uveljavijo vlogo, ki jim v energetski tranziciji upravičeno pripada. Za Evropsko unijo pa bo to preizkus zrelosti – ali zna preseči star razkol in oblikovati energetsko politiko, ki temelji na dejstvih, ne na ideologiji.
