Klasično rudarjenje urana in njegove okoljske težave
Do konca 20. stoletja je bilo pridobivanje urana večinoma klasično rudarjenje – podobno kot pri premogu ali bakru. Rudo so izkopavali v odprtih kopih ali podzemnih rovih, kar je pomenilo velike posege v okolje.
Takšen način ima več značilnih posledic:
- obsežne spremembe površja,
- hrup in prašenje,
- velike količine jalovine,
- tveganje za zakisane izcedne vode, zlasti pri kamninah s sulfidi.
Izkopano rudo je bilo treba dodatno zmleti in kemično obdelati s kislimi ali bazičnimi raztopinami, kar je zahtevalo veliko vode in energije. Če odpadne vode niso bile ustrezno obdelane, je lahko prišlo do izpustov radioaktivnih snovi v reke in podtalnico.
Pomembno je poudariti: težava ni bila v samem postopku, temveč v neustreznem ravnanju z odpadki, pogosto zaradi varčevanja pri okoljskih ukrepih.
V času hladne vojne so v ZDA, nekdanji Sovjetski zvezi, Kanadi in vzhodni Nemčiji številni rudniki pustili za seboj obsežna jalovišča z radioaktivnimi primesmi (radij, torij) ter onesnaženo vodo. Posledice so bile tudi zdravstvene težave rudarjev in zelo drage sanacije – v vzhodni Nemčiji celo ena največjih okoljskih sanacij v Evropi.
Kako danes pridobivamo uran?
V zadnjih desetletjih so se postopki pridobivanja urana bistveno spremenili. Današnji rudarski projekti delujejo pod strogimi okoljskimi, varnostnimi in družbenimi standardi, klasično rudarjenje pa se vse bolj umika sodobnim metodam.
Najpomembnejša med njimi je luženje v rudišču (ang. in-situ leaching ali ISL). Gre za enega najmanj invazivnih rudarskih postopkov, kar jih danes poznamo.
Kako deluje luženje v rudišču (ISL)?
Postopek je razmeroma preprost:
- skozi vrtine se v plast z uranom vbrizga raztopina (kisla ali rahlo bazična, odvisno od kamnine),
- raztopina veže uran v tekočo obliko,
- tekočina se nato s črpalkami odvaja na površje, kjer se uran izloči.
Pri tem:
- ni izkopavanja,
- ne nastaja jalovina,
- ni prahu in hrupa,
- poraba vode je bistveno manjša,
- izpusti CO₂ so nižji,
- stroški so občutno manjši.
Luženje v rudišču (ISL) v praksi pomeni: rudarjenje brez jame.
Uran se raztopi tam, kjer leži – globoko pod zemljo – in se na površje prenese le v tekoči obliki.
Kdaj metoda ISL ni primerna?
Luženje v rudišču ni univerzalna rešitev. Uporabna je le tam, kjer so izpolnjeni zelo specifični geološki pogoji:
- plast z uranom mora biti naravno ujeta med dve neprepustni plasti,
- sistem mora biti vodotesno zaprt, da raztopina ne more onesnažiti podtalnice,
- kamnina mora biti dovolj prepustna, da tekočina lahko kroži.
Po končanem postopku se območje izpere in kemično stabilizira.
V Sloveniji, na primer na Žirovskem vrhu, takšni pogoji niso izpolnjeni, zato metoda ISL tam ni izvedljiva.
Primerjava metod pridobivanja urana
| Metoda | Klasično rudarjenje | Luženje v rudišču (ISL) |
| Površinski poseg | velik | majhen |
| Poraba vode | velika | do 60 % manj |
| CO₂ izpusti | veliki | majhni |
| Odpadki | veliko | skoraj nič |
| Čas za obnovo | 15+ let | 2–5 let (ob pravilnem zapiranju in sanaciji) |
Luženje v rudišču (ISL) je danes prevladujoča metoda
Delež urana, pridobljenega z metodo ISL, hitro narašča. Leta 2000 je znašal le 16 %, danes pa predstavlja že več kot polovico svetovne proizvodnje urana.
| Metoda | Delež |
| Luženje v rudišču (ISL) | 52 % |
| Podzemni in odprti rudniki | 44 % |
| Stranski proizvod | 4 % |
Vir: World Nuclear Association, 2024
Luženje v rudišču je danes prevladujoča metoda zlasti v Kazahstanu, ZDA, Uzbekistanu, Rusiji, Avstraliji in na Kitajskem.
Zapis o sodobnem načinu pridobivanja urana je nastal kot del daljšega članka z naslovom "Uran - rudnina, ki postaja obnovljiv vir energije", ki je izšel v reviji Življenje in tehnika 12/25.
