Mineva natanko 30 let od smrti Anatolija Djatlova, namestnika glavnega inženirja jedrske elektrarne v Černobilu, ki je nadzoroval varnostni preizkus, ko je v noči na 26. april 1986 reaktor številka 4 eksplodiral.
Sovjetska državna propaganda ga je nemudoma prikazala kot enega izmed glavnih krivcev za nesrečo. Ta vtis se je v javnosti ohranil vse do danes. Uradna zgodba, ki jo je sovjetska oblast predstavila domači in mednarodni javnosti, je krivila Djatlova in druge operaterje jedrske elektrarne, saj naj bi ti grobo kršili varnostne protokole in s tem ustvarili pogoje za eksplozijo.
Prikaz Anatolija Djatlova kot arogantnega in nesposobnega inženirja se je zažrl v zgodovinski spomin do te mere, da ga je tako prikazala tudi ameriška medijska hiša HBO v svoji miniseriji Černobil.
Da je bila zasnova reaktorja RBMK nevarna in da so bile številne podrobnosti operaterjem prikrite, je javnost izvedela šele ob začetku razpada Sovjetske zveze. Kljub tem razkritjem pa so se po dogodkih v Černobilu v medijski sferi ohranili številni miti in neresnice, ki krivdo še naprej valijo na delavce elektrarne.
Napačna razlaga dogodkov
Napačna razlaga, ki se pogosto uporablja za pojasnjevanje nesreče v Černobilu, od HBO-jeve serije Černobil do dejanskih predavanj strokovnjakov, je približno taka:
Operaterji reaktorja številka 4 bi morali izvesti varnostni test, katerega namen je bil preveriti, ali lahko v primeru izgube zunanjega napajanja preostanek energije v generatorju elektrarne še naprej poganja črpalke, ki hladijo reaktor.
Da bi reaktor pripravili na test, so mu znižali moč, nato pa je operater električnega omrežja ukazal, da mora elektrarna še 9 ur obratovati pri polovični moči.
V tem času naj bi se v jedru nabralo ogromno ksenona, ki absorbira nevtrone in duši jedrsko reakcijo. Ko so operaterji nato začeli zniževati moč, je ta padla na vsega 30 MW, medtem ko bi za izvedbo testa morala znašati približno 700 MW.
Da bi moč reaktorja ponovno dvignili, naj bi operaterji prekršili varnostne protokole in iz reaktorske sredice izvlekli skoraj vse kontrolne palice. Temu naj bi sledil nagel dvig moči (prek 1000 MW v nekaj trenutkih), nakar je Leonid Toptunov pritisnil varnostni mehanizem AZ-5.
Ker operaterji niso vedeli, da so konice kontrolnih palic narejene iz grafita, niso vedeli, da bo njihovo množično spuščanje v reaktor povzročilo še drastičnejši porast reaktivnosti, kar je na koncu privedlo do eksplozije in uničenja reaktorja.
Kaj zgodovina o nesreči v Černobilu pogosto zamolči?
1️⃣ Operaterji niso grobo kršili protokolov, niti niso deaktivirali varnostnih mehanizmov ali računalnikov. Sovjetska oblast si je protokole, ki naj bi bili domnevno kršeni, izmislila kasneje.
2️⃣ Drastično znižanje moči reaktorja za potrebe testa ni bilo nič nenavadnega, saj protokoli tega niso prepovedovali.
Podoben varnostni test so v 4. reaktorju neuspešno poskusili izvesti že leto prej. Dva neuspela poskusa so pred tem izvedli tudi v reaktorju številka 3.
3️⃣ Količina ksenona v reaktorski sredici ni bila nepričakovano visoka. Njegova koncentracija je bila skladna z izračuni za dano konfiguracijo.
V poročilu nesreče izdanem s strani Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA) leta 1992 je iz grafov na strani 117 jasno razvidno, da je ksenon v jedru postopoma zgoreval in temu primerno je sledilo tudi postopno vstavljanje regulatorskih palic.
Zgodba o nepričakovani ksenonovi "pasti", ki naj bi povsem zadušila reaktor in operaterje prisilila v kršenje protokolov za dvigovanje moči, je fabrikacija.
4️⃣ Pozitivni koeficient praznine v tako ekstremnem razponu, kot ga je omogočal reaktorski model RBMK, operaterjem ni bil znan.
Pozitivni koeficient praznine pomeni, da se pri določenih jedrskih reaktorjih moč reakcije poveča, ko se v reaktorju zmanjša količina vode (na primer zaradi segrevanja ali uparjanja). Namesto da bi se reakcija ob segrevanju upočasnila, se lahko še pospeši, kar povzroči nenadzorovan dvig moči. Pri reaktorjih tipa RBMK je bil ta učinek posebej izrazit in nevaren, operaterji pa z njim niso bili ustrezno seznanjeni.
Pri drugih reaktorjih dvig temperature upočasni in stabilizira reakcijo. Dejstvo, da je RBMK zmožen hitrega skoka moči z 200 MW na več 1000 MW, je bilo operaterjem zamolčano.
Izračune v zgodnjih fazah razvoja reaktorjev RBMK, ki so kazali na to nevarnost, so sistematično prikrili.
5️⃣ AZ-5 ni bil pritisnjen v paniki.
Varnostni sistem AZ-5 se je uporabljal za takojšnje zaustavljanje reakcije v izrednih razmerah in za rutinske postopke ugašanja reaktorja. Leonid Toptunov, ki je pritisnil gumb, je pred smrtjo izjavil, da je AZ-5 sprožil po zaključenem testu kot normalen del postopka, in ne kot odziv na izredne razmere.
6️⃣ Pri zloglasnih "grafitnih konicah" ni šlo za skriti del reaktorske zasnove.
Grafitni izpodrinjevalniki so bili znan del zasnove RBMK reaktorjev in namenjeni stabilnejšemu uravnavanju reaktivnosti v normalnih obratovalnih pogojih. Operaterjem ni bilo znano, da lahko njihovo sočasno vstavljanje povzroči tako velik skok reaktivnosti. Posledično je varnostni sistem AZ-5 v tej specifični konfiguraciji postal detonator.
Nesreča v Černobilu je skoraj popolnoma porušila zaupanje javnosti v jedrsko energijo
Med ključnimi razlogi za padec zaupanja je prav dejstvo, da je javnost ponotranjila sovjetsko propagando glede nesreče.
Trditve, da je nesreči botrovala nesposobnost operaterjev, so ustvarile vtis, da je možna eksplozija katerega koli jedrskega reaktorja na svetu, saj naj bi šlo zgolj za vprašanje enostavne človeške napake.
Odgovornost za jedrsko nesrečo v Černobilu nosi sovjetska oblast, ki je v reaktorjih RBMK videla preveč idealno rešitev za pomanjkanje električne energije, da bi bila pripravljena soočiti se z nevarnostmi njihove zasnove.
Reaktorji RBMK so obljubljali hitro in poceni rešitev za sovjetsko energetiko. Kot gorivo so uporabljali neobogaten uran, kot moderator pa grafit, ki za razliko od težke vode, uporabljene v kanadskih sorodnikih RBMK (CANDU), ni drag.
Ker je RBMK nudil cenovno ugoden odgovor na vse siceršnje omejitve sovjetskega jedrskega programa, so bila vsa opozorila o nevarnostih v njegovi zgodnji fazi razvoja enostavno zatrta in izbrisana iz poročil.
Djatlov pogled na nesrečo
RBMK reaktorji nimajo enotne velike reaktorske posode, kot je to značilno za tlačnovodne reaktorje, ki so najbolj razširjeni po svetu. Gre za veliko bolj kompleksno reaktorsko zasnovo, sestavljeno iz številnih kanalov.
Djatlov je v svoji knjigi "Kako je bilo" domneval, da je k naglemu dvigu moči reaktorja botrovala razpoka ene izmed cevi. Uhajanje vode zaradi razpoke bi dodatno povečalo reaktivnost zaradi visokega pozitivnega koeficienta praznine.
Teorija o razpoki tako nudi alternativno razlago trditvam, da so operaterji po lastni krivdi prispevali k naglemu dvigu moči, ker naj bi iz sredice izvlekli nedovoljeno veliko število kontrolnih palic.
Jedrska elektrarna v Černobilu bi morala po načrtu imeti šest delujočih reaktorjev, od tega so bili štirje dokončani v naglem zaporedju med leti 1977 in 1983, še dva pa sta bila v času nesreče v gradnji.
Djatlov je v svoji knjigi opozoril na pretirano hitrost, s katero se je gradila celotna veriga jedrskih elektrarn v Černobilu, saj je v procesu gradnje primanjkovalo veliko kvalificiranih varilcev. To je po njegovem doprineslo k večjemu številu napak in morda tudi k nastanku razpoke, ki bi po njegovi teoriji lahko bila usodna za reaktor številka 4.
Černobil ni bil napaka operaterjev, temveč napaka političnega sistema
Operaterjem 4. reaktorja Jedrske elektrarne Černobil, z Djatlovom na čelu, je bila krivično naprtena soodgovornost za nesrečo.
Ključne informacije, ki bi lahko nesrečo preprečile, so jim bile zamolčane.
RBMK je bil zasnovan za skrajno varčevanje v skoraj vseh vidikih tako gradnje kot delovanja jedrskih reaktorjev.
Če bi pomanjkljivosti reaktorjev RBMK postale splošno znane, bi to neizogibno vodilo v številne prilagoditve, ki pa bi porušile njihovo ekonomiko.
Gre za kulturo političnega upravljanja jedrskega programa Sovjetske zveze, ki je jedrski energiji po vsem svetu povzročila nepopravljivo škodo. Černobilske operaterje in številne druge pa je stala njihovih življenj.
