Jedrska varnost: večplastna zaščita pred vsako napako
Velikokrat slišimo: "Jedrska elektrarna je varna – dokler ne gre nekaj narobe."
Na prvi pogled se to sliši logično, a v resnici je zavajajoče. Predpostavlja namreč, da je reaktor kot hiša, ki stoji na enem samem stebru – če ta pade, se vse poruši. Toda jedrski sistemi niso zasnovani tako krhko. Njihova moč je prav v tem, da računajo na napake in so pripravljeni nanje.

Jedrska tehnologija temelji na dveh ključnih načelih:
- redundanci in
- fail-safe zasnovi.
Redundanca pomeni, da ima vsak kritičen sistem svojega “dvojčka” – pogosto pa tudi “trojčka” ali celo “četverčka”. Če odpove en sistem, ga prevzame drugi. Če odpove še ta, je tu tretji. Plasti varnosti so zgrajene tako, da ena sama napaka nikoli ne pomeni konca zgodbe.
Fail-safe pa pomeni, da sistemi ne odpovedujejo v nevarna, temveč v varna stanja. Ventili se samodejno zaprejo, kontrolne palice za zaustavitev reaktorja (SCRAM) se spustijo v jedro zaradi gravitacije ali vzmeti, ne zaradi elektrike. Ko se nekaj zlomi ali izgubi napajanje, je prvi odziv sistemov: zaustavi in zaščiti.
Takšno razmišljanje ni značilno le za jedrsko industrijo. Če se vsedemo v avto, varnosti ne zaupamo le enemu sistemu. Varnostni pas nas zadrži ob trku, airbag ublaži udarec, ABS preprečuje blokado koles, ESP pa pomaga, da vozilo ostane stabilno. Če odpove en sistem, ga dopolni drugi. To so plasti varnosti, ki skupaj ustvarjajo zanesljivo celoto.
Standard, ne dodatek
V jedrski elektrarni je večplastna varnost standard, ne dodatek. Hlajnje reaktorskega jedra, na primer, ne poteka samo preko ene črpalke. Vsaka elektrarna ima več neodvisnih verig črpalk, napajanih iz različnih virov elektrike. Poleg glavnih električnih omrežij so tu lastni dizelski generatorji. Poleg njih pa še baterije, ki zagotavljajo napajanje za ključne instrumente in ventile. In če odpove vse aktivno hlajenje, so v sodobnih reaktorjih še pasivni sistemi, ki uporabljajo naravno kroženje vode ali gravitacijo.
Enako velja za zadrževalni hram, ki obdaja reaktor. To je več metrov debela zaščita iz armiranega betona in jekla, zasnovana tako, da zadrži radioaktivnost tudi v primeru resne nesreče. A zadrževalni hram ni edina zaščita, temveč zadnja plast v vrsti varnostnih pregrad, ki že prej poskrbijo, da do izpustov sploh ne pride.
Ko to razumemo, postane jasno, da moč jedrske energije ni v tem, da se v elektrarni nikoli nič ne pokvari. Napake se dogajajo – kot povsod. Razlika je v tem, da so jedrski sistemi zasnovani tako, da vsako napako obvladajo, še preden bi se razvila v nesrečo.
In tu je tiha resnica: moč jedrskega sistema ni v tem, da nikoli ne odpove, ampak v tem, da zna vsako napako obvladati.
Nina Lovišček je 3D tehnični generalist, specializirana za izris industrijskih in jedrskih sistemov. Znanje združuje v natančne tehnične prikaze, ki povezujejo logiko in jasnost. Z dolgoletnimi izkušnjami v 3D in s študijem jedrske energije prek programa TU Delft prispeva k razumevanju in zaupanju v jedrsko tehnologijo.