Gregor Golobič je v oddaji Marcel 9. novembra 2026 znova izkoristil skoraj vso minutažo, da je ponovil svojo liturgijo proti gradnji drugega bloka Jedrske elektrarne Krško (JEK2). Številni drugi bivši politiki si v zadnjih letih trudijo zgraditi sliko verodostojnih komentatorjev novodobnega političnega dogajanja s pokrivanjem širokega nabora tem.
Ne Gregor Golobič. Gregor Golobič čisto vsak intervju in čisto vsak studijski nastop, kamor ga povabijo, izrabi, da ponovi eno in isto, pravzaprav že povsem dogmatično kritiko načrta za izgradnjo JEK2.
Kako se že vnaprej zastavi okvir pogovora?
Uokvirjenje pogovora/intervjuja gre vedno nekako tako: Ker je bil Golobič glasen kritik TEŠ 6 (ki je v slovenski javnosti dojet kot spomenik korupcije in zgrešenih naložb) ga je vredno poslušati tudi danes glede tega, kar ima za povedati o projektu JEK2.
Otvoritev z ustrahovanjem
Golobič nato ponujeni prostor izkoristi, da pritegne bralčevo/gledalčevo pozornost z nekaj katastrofalno zvenečimi številkami. V energetiki se v posameznih projektih obračajo milijarde, v jedrski energetiki celo desetine milijard, zato je izjemno visoke zneske relativno enostavno konstruirati v ogromno shemo, ki povprečnemu človeku zveni šokantna.
Pri Marcelu je tokrat nepopolno navajal podatke o 43 milijardah frankov kot ocenjeni vrednosti nove švicarske jedrske elektrarne, kar naj bi izračunala švicarska akademija znanosti in umetnosti.
Resnična ocenjena vrednost je 14 milijard ali 21 milijard, odvisno od moči izbranega reaktorja (močnejši reaktor stane več). 43 milijard pa je omenjenih le kot skrajen scenarij z najdražjimi možnimi posojili in zamudami.
Te številke seveda niso tako nenavadne glede na velikost investicij, ki jih načrtujejo v tujini, a takšno prenašanje številk iz tujih projektov brez ustreznega konteksta in prilagoditve na konkretne slovenske razmere deluje izključno zastrašujoče.
Grdi grdi Američani in nesposobni Westinghouse
Golobič nato vedno nadaljuje s kritiziranjem podjetja Westinghouse in njihovih ameriških lastnikov in povezav z vlado ZDA. S tem projektu pripne veliko tarčo, saj del slovenske javnosti sovraži ZDA, še večji del pa je do njih nezaupljiv.
Kritika preteklih projektov Westinghousa je seveda do neke mere povsem upravičena. V ZDA so namreč gradnjo dveh jedrskih elektrarn zaradi naraščajočih stroškov raje kar ustavili, kot pa da bi nadaljevali. Česa takšnega si Slovenija zagotovo ne bi mogla privoščiti.
A ravno ti prvi projekti reaktorjev nove generacije so tisto, kar je zmanjšalo tveganje, da se pretekle zablode Westinghousa, pa tudi francoskega EDF, ne morejo tako zlahka ponoviti, kot nas želijo prepričati številni kritiki jedrske energije.
Jedrska podjetja so se iz svojih napak veliko naučila. Westinghouse je povsem spremenil svojo strukturo delovanja in diverzificiral dobavne verige. Za proizvodnjo težkih industrijskih komponent pa se je podjetje naslonilo na japonske in južnokorejske industrijske koncerne.
Tretje dejanje: moralna sodba
Za zaključek pa Golobič vedno poseže po moralnih sodbah. Podpornike in zagovornike JEK2 na takšen ali drugačen način označi za ljudi s slabimi nameni, jedrske, energetske in druge strokovnjake pa označi za “fahidiote”, ki ne vidijo onkraj interesov svoje stroke.
Pri tem je tudi stroko večkrat označil za prodano in ji tako že vnaprej odrekel vsakršno legitimnost sodelovanja v procesu odločanja o novi jedrski elektrarni.
Pri tem njegovem zadnjem dejanju niti sam več ne skriva, da je v ozadju njegove kritike resnično goreče nasprotovanje temu projektu ter da je v celotno zadevo globoko osebno investiran pa naj si bo ta investicija najmanj čustvene, če ne celo kakšne druge narave.
Slon v sobi
Na tej točki pridemo do slona v sobi, ki po Golobičevih pompoznih liturgijah vedno ostane neodgovorjen.
Zakaj bivši generalni sekretar in ideolog LDS, ki je v svojem času imel moč nad dobrim delom te države, tako goreče nasprotuje eni konkretni energetski investiciji, ki jo dobršen del energetske stroke vidi kot smiselno širitev energetske proizvodnje pri nas?
Golobič je po propadu svoje politične kariere postal aktiven svetovalec naftnim podjetjem. Ta imajo velik finančni interes, da do širitve jedrskih kapacitet v Evropi ne pride.
Hkrati gre za človeka, ki mu je zaradi projekta TEŠ 6 propadla stranka. Na nek način je bil s tem povezan tudi dokončni zaton njegove politične kariere.
Tudi če odmislimo morebiten finančni interes, je v ozadju skoraj zagotovo tudi želja po podoživljanju konfliktov iz obdobja TEŠ 6.
Vprašati se moramo, če ni morda na koncu dneva vse skupaj le boj peščice (nekoč) vplivnih ljudi s sencami lastne preteklosti?
O naši skupni energetski prihodnosti bi bilo zagotovo smiselneje poslušati dejanske energetske, jedrske in druge strokovnjake. Če bi jim novinarji in televizijski voditelji namenili vsaj delček časa in prostora, ki ga sicer namenjajo Golobiču in drugim ideologom, bi ta razprava tekla veliko bolj odgovorno in konstruktivno.
TEŠ 6 je postal to, kar je postal, ravno zato, ker je politika ugrabila razpravo o projektu, ki bi ga morali v prvi vrsti voditi strokovnjaki.
Ljudem je treba predstaviti dejstva in jim omogočiti razumevanje obilice informacij, ki spremljajo vsak proces odločanja o velikih energetskih naložbah.
Prav stroka si mora javni prostor na področju jedrske energije in energetike vzeti nazaj ter ljudem omogočiti informirano odločanje.
Jasmin Feratović
Opomba uredništva:
Besedilo je avtorski komentar in izraža osebna stališča avtorja, ki niso nujno tudi stališča uredništva portala Jedrska.si.
Preberite tudi članek, v katerem smo preverili trditve Gregorja Golobiča iz oddaje Marcel in jih primerjali z javno dostopnimi podatki:
Ustavimo dezinformacije: Kaj govori Gregor Golobič in kaj je res?
